Rezervni sklad
Pomemben inštrument pri zagotavljanju vzdrževanja večlastniških stavb pomeni obvezno oblikovanje rezervnega sklada. Oblikovanje sklada pomeni, da bodo lastniki mesečno zbirali sredstva, namenjena vzdrževanju stavbe, njihova mesečna višina pa bo odvisna od načrta vzdrževanja ter njihovih solastniških deležev, ne more pa biti nižja od zneska, ki je določen s podzakonskim predpisom. Sredstva mora upravnik zbirati na transakcijskem računu, ki je ločen od upravnikovega premoženja in se knjigovodsko ločeno vodi od sredstev, ki se zbirajo iz naslova obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske hiše. To določilo je izredno pomembno za varnost naloženih sredstev, saj premoženje rezervnega sklada ni del upravnikove stečajne mase in nanj ne morejo poseči upravnikovi upniki z izvršbo, ravno tako pa se sredstva lahko porabijo le za namene, zaradi katerih se v skladu zbirajo in so predvidena v letnem načrtu vzdrževanja ali za nujna vzdrževalna dela.
Merila za določitev prispevka etažnega lastnika v obvezni rezervni sklad so površina posameznega dela in starost stavbe. Nepremičnino se glede ugotovljene starosti uvrsti v enega izmed starostnih razredov, za katere so določeni najnižji zneski vplačil na površino posameznega dela in sicer:
starostni razred | starost nepremičnine | vrednost najnižje prispevka v EUR/m2 |
I. | do 10 let starosti | 0 |
II. | nad 10 do 30 let | 0,20 |
III. | nad 30 do 60 let | 0,25 |
IV. | nad 60 let | 0,30 |
V primeru rekonstrukcije stavbe, ki je lahko celotna ali delna, se pri izračunu prispevka lahko upošteva ustrezno zmanjšanje vplačila v rezervni sklad stavbe.
Če plačevanje prispevka v rezervni sklad v višini, določeni s predpisi za vzdrževanje nekaterih stavb ne zadošča, lahko s sprejetim načrtom vzdrževanja lastniki take stavbe opredelijo večja vplačila v rezervni sklad.